SREČNO ROPARSKO TABORIŠČE 6

»No, to je pa čudno,« je rekel Tom. »Mogoče rečejo kaj
sami pri sebi. Seveda, tako naredijo. To bi lahko vsakdo vedel.
Druga dva sta pritrdila, da je to, kar govori Tom, po
pameti, saj ni mogoče pričakovati, da bi neveden kos kruha,
nič poučen s čarovnijo, ravnal posebno bistroumno, ko ga
pošljejo na takó pomembno opravilo.
》Presneto, kako rad bi bil zdaj tamle.« je rekel Joe
»Jaz tudi,« je rekel Huck. »Ne vem kaj bi dal, ko bi vedel
kdo je utonil.«
Dečki so še vedno poslušali in gledali. Tedaj pa je Toma
prešinila misel, ki mu je prinesla spoznanje, in vzkliknil je:
»Fanta, jaz vem, kdo je utonilmil
Mahoma so se počutili kot junaki. To je bilo mogočno
zmagoslavje; pogrešajo jih; žalujejo za njimi; zavoljo njih
pokajo srca; prelivajo se solze; ljudem se zbujajo obtožujoči
spomini, kako so bili neprijazni s temi ubogimi izgubljenimi
dečki, in vdajajo se brezkoristnemu obžalovanju in kes: in
najlepše, o pogrešancih govori vse mesto, vsi dečki jim zavidajo,
da so tako čudovito zasloveli. To je imenitno. Navsezadnje je
vendarle vredno biti morski ropar
Ko se je začel spuščati mrak, se je brod vrnil k svojemu
običajnemu opravilu in čolni so izginili. Morski roparji so se
vrnili v taborišče. Kar razganjalo jih je od ničemurnosti vpričo
njihove veličine in ker so povzročili tak neznanski preplah
Nalovili so si rib, spekli večerjo in jo pojedli, potem pa začeli
ugibati, kaj si v mestu mislijo in govorijo o njih; o tem, kako je
vse potrto zavoljo njih, so si slikali podobe, ki jih je bilo pravo
veselje gledati z njihovega vidika. Ali ko so jih zagrnile
nočne sence, so postopoma obmolknili, sedeli so in strmeli
v ogenj, misli pa so jim očitno blodile drugod. Njihova razvne-
tost se je polegla, Tom in Joe se nista mogla otresti misli na
neke ljudi doma, ki se te imenitne šale niso veselili toliko kot
oni. Zbujale so se jima zle slutnje; postajala sta nemirna in
nesrečna; ponevedoma jima je ušel tudi kak vzdih. Naposled
si je Joe plaho upal po ovinkih »potipati«, kako bi druga