SREČNO ROPARSKO TABORIŠČE 4

vladarji gozda, ki so. bili od kron do tal ogrnjeni v viseč kraljevi
plašč ovijalk. Tu pa tam so prišli na kako prijetno jaso, prekrito
s travnato preprogo in posuto s cvetnimi dragulji.
Odkrili so veliko reči, ki se jih je človck lahko veselil,
vendar nobene, da bi se ji čudil. Dognali so, da je otok okoli
štiri kilometre in pol dolg in slabega pol kilometra širok, in da
je tam, kjer je najbližji rečnemu bregu, med njima samo ozek
preliv, slabih dvesto metrov širok. Skoraj vsako uro so šli
plavat, tako da je. bilo že skoraj sredi popoldneva, ko so se
vrnili v taborišče. Preveč so bili lačni, da bi se bil mudili z
ribarjenjem, zato pa so se imenitno podprli s hladno gnjatjo
in se potem vrgli na tla v senci, da se pogovorijo. Vendar je
pogovor kmalu začel zastajati in potem je povsem zamrl
Tišina, slovesnost, ki je dihala v gozdu, in občutek osamelosti
so začeli dečkom težiti duha. Začeli so premišljati. Zbudilo
se jim je neko nedoločno hrepenenje. Kmalu je dobilo nejasno
obliko to je bil začetek domotožja. Celo Finn Rdečeroki
je sanjaril o svojih pragovih in praznih svinjakih. Vendar so se
vsi sramovali svoje slabosti in nobeden nibi toliko pogumen
da bi bil svojo misel izrekel
Že nekaj časa so se nerazločno zavedali nekega svoje
vrstnega glasu v daljavi, prav tako kot se človek včasih zaveda
tiktakanja ure, čeprav ne sliši razločno njenega glasu. Zdaj pa
je ta skrivnostni glas postajal izrazitejši in jim je silil v zavest
Dečki so se zdrznili, se spogledali, potem pa so vsi začeli po-
slušati. Dolgo je trajal globok molk, ki ga ni nič motilo; potem
je iz daljave priplaval nizek, mračen pok
»Kaj pa je to? je potiho vzkliknil Joe
»Rad bi vedel,« je šepetaje rekel Tom
»Grmenje ni, je rekel Huckleberry s plašnim glasom
zakaj grmenje
»Daj nol« je rekel Tom. »Poslušaj ne govôri.<<
Čakali so nekaj časa, zdelo se jim je neskončno, potem je
slovesno tišino spet pretrgal tisti pridušeni treslk
»Pojdimo pogledat.«