Poročna noč

Duhovnik je z roko v zraku široko potegnil bla goslov, ko je izgovarjal obredne besede in so se glave pripognile. Marianne se je zavedela, da je poročena Preplavil jo je val radosti, skoraj divje v svoji silo vitosti, hkrati pa je občutila popolno nepovratnost.Od tistega trenutka je prenehala pripadati sebi, da se je z dušo in s telesom strnila z možem, ki so ji ga izbrali, vsilili, toda ga za vse na svetu ne bi marala drugačnega. Že tisti hip, ko se je prvič pri klonil pred njo, je Marianne vedela, da ga ljubi. Od tedaj je stopila z njim z vso gorečnostjo prve lju bezni, z vso strastjo, s katero se je lotila vsega, kar је росela.

Z novim prstanom okrašena roka je drgetala v Francisovi roki. Povzdignila je k njemu začuden
pogled»Za vedno!« je zamrmrala. »Dokler naju ne loči smrt.«Nasmehnil se ji je z rahlo popustljivo prizaneslji vostjo odraslega človeka za pretirane besede otroka,rahlo stisnil njene tanke prste, potem jih je izpustil in Marianne pomagal, da je spet sedla... Maša se je začela.
Pridno je nova nevesta poslušala prve besede,potem ji je duh ušel iz dobro znanega obreda in se
nepremagljivo vrnil k Francisu. Pogled ji je zdrsnil pod oblak čipk, ki jo je zakrival, in se zadovoljno ustavil na jasnem moževem profilu. Pri tridesetih letih je bil Francis Cranmere imeniten človeški primerek. Visoke rasti, aristokratsko in brezbrižno prikupen, bi bil skoraj za las ženska, če ne bi imel krepkega, v športu izvežbanega telesa. Prav tako sta trmasto čelo in mogočna brada, položena na visoko muslinasto samoveznico, nekoliko popravljala pre tirano lepoto njegovega čistega, plemenitega obraza v izrazu nenehne zdolgočasenosti. Roke so silile zelo
bele iz čipkastih zapestnikov in so bile vredne kar dinala, toda v temno moder frak uliti trup je bil
borilčev.

Lorda Cranmereja so bila sama nasprotja:angelska glava in pustolovčevo telo. Toda celota je
bila nekako očarljiva, in za takšen čar je malokatera ženska neobčutljiva. Za Marianne in njenih
šestnajst let je predstavljal čisto popolnost Za hip je zaprla oči, da bi slastneje uživala svojo
srečo, nato jih je uprla v oltar, okrašen s poznim cvetjem in jesenskimi listi, med katerimi je gorelo
nekaj sveč. Postavili so ga v velikem salonu Selton Halla, ker veliko milj daleč naokoli ni bilo katoliške kapele, in še manj duhovnika. Anglija Jurija III. Je preživljala tedaj eno tistih ostrih antipapističnih kriz,kakršnih je bila vajena, in potrebna je bila nič manj kot protekcija princa Galskega, da se je smela opraviti poroka katoličanke in protestanta po obeh obre-
dih. Uro poprej je blagoslovil mlado dvojico pastor,zdaj je s posebnim dovoljenjem opravljal sveto mašo abbé Gauthier de Chazay. Ni je bilo človeške moči,ki bi mu mogla prepovedati, da blagoslovi poroko svoje botrinje.Sicer pa je bila poroka kaj čudna, edino razkošje je bilo teh nekaj cvetlic in nekaj sveč, edini odstop slovesnosti dneva. Nad nenavadnim oltarjem se je
nespremenljiv raztezal visoki stolp, bel in zlat, s šesterokotnimi kasoni; težko, bahavo in pretirano pozlačeno pohištvo XVII. stoletja, in nazadnje velika platna, na katerih so se postavljale silhuete nekda njih Seltonovih. Vse to je obredu podeljevalo značaj neresničnosti, izven časnosti, ki jo je še stopnjevalo nevestino oblačilo To obleko je nosila Mariannina mati v Versaillesu pred kraljem Louisom XVI. in kraljico Marijo Antoi- netto na dan svoje poroke s Pierrom-Louisom d'Assel
natom, markizom de Villeneuve. Bila je razkošna bela satinasta obleka, peneča se v cvetlicah in čipkah,nošena povrh velikanskega krila iz srebrnega platna,ki so ga napihovale košare in številne spodnjice Sirok četverokotni izrez je odkrival mladostna nedra med neusmiljeno pritegnjenim životcem ter ovratnico z več redi biserov, medtem ko je padala čip kasta tančica z visoke, napudrane in z diamanti posute lasulje kakor rep repatice. Slovesna, časovno neskladna obleka, ki jo je svojčas poslala Anne Seltonova svoji sestri Ellis v spomin in so jo od tedaj
skrbno hranili Ko je bila Marianne majhna, ji je teta Ellis velikokrat kazala to obleko. Vedno je le s težavo požirala solze, ko jo je jemala iz lesenega kovčka, toda rada je gledala, kako so se otrokova lička čudoma čudila »Nekega dne boš nosila tudi ti to prelepo obleko
In tistega dne boš srečna. Da, pri bogu, srečna boš!«.. je trdila in s palico udarjala ob tla, kot
bi hotela zarotiti usodo, da jo bo ubogala. In resnično, Marianne je bila srečna Udarjanje ob tla, s katerim je Ellis Seltonova poudarjala svojo voljo, je odmevalo samo še v spominu njene nečakinje. Teden dni je že počivala oblastna in blaga žena na koncu parka, v palladijskem
mavzoleju, kjer so počivali njeni predniki. In ta poroka je bila sad njene izrecne volje, poslednje,
katere pač ni bilo mogoče zavrniti Od tistega jesenskega večera, ko je izčrpan mož položil v njene roke nekajmesečnega otročiča, ki se je jokal od lakote, je Ellis Seltonova odkrila smisel svojemu osamljenemu življenju. Brez težave se je povzdignila ošabna, neizprosna, zanesena gospodična
in se prelevila za siroto v čudovito mater, ki so jo včasih pretresali sunki nežnosti, da se je vsa zasopla in premočena od potu prebujala sredi noči ob sami misli na nevarnosti, v katerih je bila nekdaj mala deklica Ni bila zmožna premagati zagona, ki jo je metal iz postelje, vstajala je in bosa grabila palico, od hitela v veliko sobo tik zraven njene, kjer je spala Marianne, ruse kite pa so ji plesale po hrbtu. Osta jala je dolgo pri posteljici in ogledovala deklico, ki ji je postala edini smisel življenja. Potlej, ko se je pomirila tesnoba môre, ko je njeno srce našlo zopet svoj redni utrip, je Ellis Seltonova zopet legla v posteljo, pa ni spala, ampak se je neskončno zahvalje-
vala Gospodu, da je naklonil stari devici ta čudež prečudežni: otroka samo zanjo. Marianne je znala na pamet zgodbo svoje rešitve, ker jo je stokrat slišala od svoje tete. Ellis Seltonova
je bila besna hugenotka, trdno zasidrana v svojih verskih načelih, vendar je znala pripoznati in ceniti pogum. Junaško dejanje je abbéju de Chazayu pri neslo spoštovanje Angležinje.
»Ta mali papistični župnik je cel mož!« je neizbežno vzkliknila vsakokrat ob sklepu zgodbice. »Jaz
ne bi bila ravnala bolje!«

Njena dejavnost je bila nenasitna, zares, njena energija neutrudljiva. Oboževala je konje, in pred
padcem je prebila pretežni del svojega časa v sedlu,prejezdila obsežno posestvo od kraja do konca ter ogledovala vse stvari s svojim modrim očesom, da
ji nobena podrobnost ni ušla.Tako je Marianne že tedaj, ko se je lahko sama premikala po hiši, zajahala svojega ponija, se pri lagodila mrzli kakor topli vodi v loncih kopalnice, tako tudi vodi rečice, kjer se je naučila plavati. Po zimi je bila skoraj enako oblečena kot poleti, ob
vsakem vremenu je hodila ven razoglava, lovila svojo prvo lisico pri osmih letih. Tako je uživala Marianne vzgojo, ki bi bila v čast vsakemu dečku tiste dobe, a je bila prav malo pravoverna. Stari Dobs,veliki konjar, jo je naučil celo ravnati z orožjem S petnajstim letom je Marianne sukala meč kot sveti Jurij in na dvajset korakov zadela v tarčo Toda tudi njena duhovna plat ni bila zanemar-
jena. Govorila je več jezikov; imela je učitelje zgodovine, zemljepisa, književnosti, glasbe, plesa, toda posebno petja, kajti narava jo je obdarila s toplim in čistim glasom, kar ni bil njen najmanjši čar. Marianne je bila bolj izobražena kot pretežna večina njenih sodobnikov in je postala ponos svoje tete,čeprav je bila žal nagnjena k požiranju vseh romanov, ki so ji le prišli v roke»Brez zadrege bi lahko zasedla katerikoli prestol!«je rada izjavljala stara devica ter poudarjala besede
s krepkim udarjanjem s palico ob tla»Prestoli niso bili nikoli udobni sedeži,« je odgovarjal abbé de Chazay, običajno zaupnik sanj o slavi lady Ellis, ki so že nekaj časa postajale popolnoma nevzdržne!Njegovi stiki z Ellis so bili zmedeni, burni. Zdaj,ko je bilo tega konec, se jih je Marianne spominjala z rahlo zabavnim koprnenjem. Lady Seltonova je bila po duši protestantka in je gledala na katoličane z nepremagljivim nezaupanjem, na njih duhovnike pa z nekakšno praznoverno grozo. Polna groze zaradi početja inkvizicije jih je dolžila, da so za to odgovorni, in vohala pri njih vedno rahel dim po grmadi Med njo in abbéjem Gauthierjem so bili besedni boji gorečni, brez konca in kraja, kajti vsak je poskušal prepričati nasprotnika, dasi ni imel niti najmanjšega upanja, da bi kaj dosegel. Ellis je vihtela zeleno bandero Torquemade in Gauthier je lučal strele proti mesarjenju Henrika VIII.,, proti divjanju zanesenca Johna Knoxa, obujal spomin na katoliško Marijo
Stuart ter napadal anglikansko trdnjavo. Na splošno se je končalo prerekanje zaradi izčrpanosti. Ellis je postregla s čajem, ob katerem je bila gostu na čast steklenica starega whiskyja, in potem, ko se je vrnil mir, sta se bojevnika spoprijela blaže, s kvartami v rokah pri vloženi mizi za triktrak, vsak zadovoljen sam s seboj in zadovoljen z drugim, z nedotaknjenim, če ne okrepljenim medsebojnim spoštovanjem. Otrok pa se je vračal k svojim igram z občutkom, da je
vse v najlepšem redu na najboljšem vseh svetov, ker sta se sporazumela tista dva, ki ju je imela najrajši.

Vabim vas k branju nadaljevanje zgodbe prihodnjič....