Point of no return: Črna Gora

Moški, ki se je razstrelil pred ZDAjevsko ambasado, je baje bil star 42 let, rojen v Srbiji, udeležen/odlikovan v vojnah na področju bivše SFRJ…, nasprotnik vstopa Črne Gore v NATO… Menda je najprej vrgel bombo – zaenkrat ni dokazov o škodi – nato pa se je. Fental. Z bombo.

Ali je moč iz teh elementov kaj sklepati? Po naše ja in sicer iz tegale izhodišča: če je nekomu vredno sebe ugonobiti zavoljo NATO, potem to pomeni veliko, veliko več, kot pa je to moč oblikovati v nekaj stavkov, ki pa jih kljub temu bomo poskusili zakoličiti:

1. Nismo vedeli, da je na Balkanu ono »Zadeva NATO« takšne narave zadeva, da je – za nekatere – hkrati stvar življenja in smrti (več kot to, pač, ne more biti in je torej Najvišje, Urgentna);
2. Če je Črna Gora postala NATO družba, potem se – po tem dogodku – ne le lahko, ampak se celo moramo vprašati: kako se je to zgodilo, kakšna je legalnost in legitimnost torej tega dogodka?
3. In če je to za nekatere (pa ni treba, da jih je na tisoče) v ravni vprašanja življenja in smrti, potem je s tem dogodkom samomora vse skupaj HIPOMA postalo. Alarmantno!;
4. Že bežno poznavanje Črne Gore priča o POSEBNOSTI tamkajšnjega prebivalstva (tudi na ravni izginjajoče identitete – in toliko bolj nevarno/eksplozivno po potenci), ki »ima« nekaj, čemur so tam znali reči »čojstvo« in kar zna očitno zaiti v različnih smereh »trme« in maščevanja, odločnosti in bojevanja ter celo samožrtvovanja (to je ono Najvišje, ko gre za zadeve »čojstva«);
5. To nam da tudi možnost takšnega sklepanja: če je neka domača oblast uspešno preveslala navadne ljudi, ki so sicer bili (in ostajajo) proti NATO – in je takih očitno več kot je bilo za pričakovati in so trmasti ter celo pripravljeni mreti –, potem so zadeve alarmantne na ravni celokupne Črne Gore;
6. Najmanj to velja v temle smislu: domača oblast je s tem oplela (postane izdajalska, v kontekstu čojstva – berite P.P. Njegoša, če ne gre drugače). Če naj rečemo nežno, potem je v TRADICIONALNIH pogojih (ki jih mafijašenje in post-moderne tehnologije ne zmorejo kar tako izničiti) treba poudariti, da ne vidimo namreč možnosti več, da bi vse skupaj in naprej bilo tako kot je bilo doslej: te kaste domače so oplele;
7. Ali drugače: gre za SIMBOLNI, PRELOMNI DOGODEK, KI VSE SKUPAJ RAZCEFRA, IN SICER V DVA DELA: NA TISTO DO SAMOMORA IN PA NA TISTO PO SAMOMORU. TAKO KOT JE BILO DOSLEJ – VEČ NE MORE BITI. KONEC!;
8. Žal, ima još: Balkan je zelo majčkena in medsebojno SILA POVEZANA (pa naj se še tako zdi nasprotno neštetim Multibutalcem ter historično nepismenim ano histeričnim) »naprava«, kar hoče reči, da je to, kar dogaja v Črni Gori - implicitno in eksplicitno – v nekem smislu Balkanska zadeva v smislu VSEGA Balkana (najmanj območja bivše Juge);
9. Ali drugače: vse, kar je na Balkanu – v tem smislu - od danes VEČ NITI SLUČJANO NI ISTO, KOT JE BILO ŠE VČERAJ. Miji se sicer lahko sprenevedamo ad infinituum, a to nam ne bo veliko pomagalo. Družbljenje f pogojih samo-morjenja – ter groženj morjenja - ne prime več;
10. Preostane torej vsaj nekakšna implicitna frkica ali to, kar je STRAHOVLADA. Pa ne da bi to bilo nekaj absolutno novega: tudi doslej je bilo tako, le da se je veliko čivkalo o Svobodi and democracy. Sedaj gre za to, da Strahovlada prihaja v. Igro in čivkanje o onem dvojem ne bo prijelo. Več. Je pač crknilo. Čivkanje, in sicer natanko tako kot LEGITIMNOST ONIH KAST ČRNOGORSKEGA DRUŽBLJENJA: oplele. So!;
11. Hecno, a misli smo, da bo zadoščalo navijati na Naše in še zmeraj čakamo na to, da nam – takoj po zimskih olimpijskih igrah – bodo zamenjali. Pleničke. Na Planici. Seveda.

Kako bi se to vse skupaj dalo »povzeti«? Po naše to utegne pomeniti, da je zgolj še vprašanje časa, kdaj bodemo izvedeli, da je neka nova organizacija poprijela tisto, česar so se šli svoj čas tisti, ki so sledili. Apisu. Zajeabno do. Dna.

Uf, jebo te, vse kaže, da smo tako prikupno zdrseli in celo zapadli POD Prvo vojno, Mijem družbljenja pa se zdi (kisa se jim, bodite prepričani), da se je Druga že. Končala in da one v devetdesetih sploh ni bilo! Še zmeraj. Spijo. Medvedki.

Kako hecno und drago bodo preštevilni plačevali. Odkupnine. Realno vprašanje se torej sedaj, po naše, glasi: kam, Hudiča, torej. Oditi!?

Ali pa - in to je hujše/verjetneje: kaj storiti, če že ostanemo. Nič kaj. Udobno, najmanj pa za politično. Nepismene!