Smešno dekle

Moje ime je Bella. To je moja zgodba ...

To je bil samo normalen dan, ki se je igral v mojem dvorišču z mojo najboljšo prijateljico Jennifer. Pravkar sem si zmagala na igrišču, ko se je Jennifer jezila. Popolnoma se je spustila. Jennifer je kričala na meni, nato pa me je močno udarila v gozd. Nisem bil prepričan, da bi to lahko storil moj najboljši prijatelj. Zato sem ji vrnil: »Kaj je narobe s teboj? Samo zato, ker ste izgubili, ne pomeni, da morate to storiti! «Stojala sem tam zamrznjeno. Moje pestice so se zbrale skupaj z jezo. Globoko vdihnem; nato pa za žogo v gozd. Odločil sem se, da se ji ne bi smela držati.

(Bella je tekla v gozdu, skozi vsa drevesa je prečkala vse iste liste in pod istimi listi je razbila vse iste liste. Bella pa je do zdaj hodila, da je edina stvar, ki jo je mogla videti, ogromna rjava drevesa, ki jo je obkrožila.)
Ko nisem mogel najti žoge, ki sem jo pogledal, sem se omotal in začel panika. Moje telo je začelo voditi vsako smer. Ko sem se končno ustavil, sem padel na kolena in agresivno začel kričati: "Kje sem? Nekdo mi pomaga! «Sem iztisnil ...

Ko sem končno prišel sem se počutil, kot da sem bil daleč proč. Vse je bilo temno in mračno. Nisem mogel verjeti, kar sem videl! Pogledal sem dol in tam je bila žoga. Bilo je samo nedolžno sedel tam. Mogoče je bila žoga ves čas in nisem nikoli opazila. Ampak kje sem?

(Bella je začela pogledati in kmalu se je znašla po največjem in čudovitem potoku, ki jo je kdaj videla. Ampak to ni bil navaden potok ...)

Sledil sem drevesu in zvoku vode do potočka z najbolj neverjetnimi pokrajinami. Med vsega sem začel pogledati oči in jo vzeti vse skupaj. Bila je mehka modra voda, skoraj kristalno čista. Zvoki ptic so bili tako sladki, kot če bi bili sinhronizirani. Nenadoma; tam je bil temen glas, ki je poslal hrbtenico po hrbtenici. Šepetal je tako mehko, a grozno za mano: »Pij v vodo ...« sem začel zbežati in pretresati z idejo, da nisem sam. "Pojdi stran!" Obrnil sem se in spet vpil: "Pusti me samega!" Začel sem kričati in jokati: "Samo želim iti domov ..." Ko so se solze zbrale po obrazu, se mi je srce ustavilo kot temen in skrivnosten glas spet govoril kot nič drugega kot šepetanje tankega zraka. . "V redu je, pijte vodo, ki vam bo pomagala oditi domov."

Bella je bila zamrznjena s časom, se ni mogla premakniti, ker je glas imel popoln nadzor nad njo. Ko je stala ob potoku in pogledala njeno refleksijo, bruhala skozi tok. Njene modre oči so ji pritegnile pozornost, nenadoma pa je za njo odšla temna senca. Hitro se je vrtela, da bi se zavedala, da nihče ni tam. Preden je vedela, da je dan postal večer in s katero malo lučmi je odšla, je začela slediti temu.

"Hočem šel domov! Ne želim piti vode! "Sem z vsemi močmi vpil šepetal; vendar nimam nič v zameno. Začel sem hoditi po potoku po toploti svetlobe, v upanju, da bom našla izhod pred nočjo. "Pijte vodo ..." Šepet je sledil zame in ne bi utihnil. Počutil sem se ujet v teh gozdovih sam. Plakal sem in padel na tla. "Če si res tam, če je kdo tam, prosim, samo pomagaj!" Sedel sem z vodo, razmišljaj, naj jo pijem ali ne?

Po občutku, kakšna sončna toplota sonca počasi pada med razpoke dreves. Vstal sem, pogledal okoli, globoko vdihnil in vstopil v potok. Bilo je tako hladno, ko se je moje telo zategnilo, ko je prišel do kolen. Vzel sem sekundo in izčrpal nekaj zraka. »Ali bom to res storil?« Sem se vedno spraševal. Če pogledam moje razmišljanje proti trenutnemu toku. Odločil sem se za pijačo. Ko sem pogledal gor, sem pogledal okoli iskanja tega glasu. S kakšnimi besedami bi se lahko iz strahu odvrnila v strahu, da sem govoril: "Ali lahko zdaj grem domov? Popil sem vodo ... "

Zrak je bil mrtev tih, nič ni bilo mogoče slišati, ampak voda iz potokov. Nenadoma je Bella slišala nekaj listov za njo. Glasnejši in glasnejši so, kot da bi ji nekdo približal. Na njih je vpila in vprašala, ali je kdo tam. Potem mrtvo tišino, vse je bilo popolnoma zamrznjeno in zamrznjeno trdno. Njeno telo je bilo ujeto v vodi. Kričala je za drago življenje, "Pomoč!"

Sonce je popolnoma padlo in moje telo je bilo zataknjeno v vodi. Začel sem slišati majhno dekle, ki se mi je smejal in se mi je vetrno pobral tako, da sem moral pokrivati ​​obraz iz vseh umazanije in listov. Smeh se je spremenil v krik in me je ušel v ušesa. Potem se je vse ustavilo. Pogledal sem v temo, "Jennifer, je to ti? Prosim, pomagaj mi! «Senca se je približala, temneje je bila temna od same črne noči. To je izginilo in zaostajalo za mano, ki me je zagrabilo moje telo: "Ne smete piti vode!"

Bella je izginila v temno meglico globoke gurmanske noči. Ko je sonce prišlo naslednji dan, se je lahko slišal samo bleščeč šepet majhnega dekleta.